Čeprav se zdi, da je možnost normiranca najugodnejša, obstajajo tudi določena tveganja. V svojem bistvu biti normiranec pomeni rešitev za davčno optimizacijo in poenostavitev poslovanja manjših podjetnikov. Pojavljajo pa se tudi anomalije, ki pogosto temeljijo na nepoznavanju oziroma svojstveni interpretaciji zakonodaje, ki postavlja pogoje za normirance.
Pri normirancih gre za posebno ureditev, poenostavitev davčnega obračuna - plačajo davke v višini 4% od vseh prihodkov. Izdani računi in drugi prihodki se torej seštejejo v poslovnem letu, od tega odšteješ 80% normiranih stroškov, osnova pa se obdavči po posebni 20-odstotni davčni stopnji.
Možnost izbire oblike »normiranec« je v slovenskem podjetništvu omogočena pretežno zaradi poenostavitve poslovanja in administracije mikro podjetij oziroma podjetnikov. Omogoča namreč poslovanje brez običajnega »rednega knjigovodstva«, z nekaj osnovni mi evidencami.
Pomembnosti podjetništva ni moč oporekati. Pogosto pa se v hvalnicah manj izpostavi tisti del, ki govori o tem, da prinaša mnogo nevarnosti. V svoji definiciji je namreč tvegano. To pa ni zgolj teorija – začeti s poslom, odpreti podjetje, iti na svoje – vse to so konkretne odločitve katerih posledice se še kako čutijo v nadaljnjem življenju.
V času davčnih obračunov za preteklo poslovno leto, včasih pride do nejasnosti sistema »normirancev« (torej obdavčitve po dejanskih prihodkih in normiranih odhodkih). V letih, ko je mnogim promet precej padel, pa je zanimivo vprašanje – zakaj normiranec VEDNO plača dohodnino – med tem, ko nekdo drug z nižjimi dohodki ne plača nič?
