Službe, ki jih v prihodnosti ne bo

Za prihodnost se obeta veliko sprememb na področju zaposlovanja saj se po več desetletjih oziroma celo stoletjih relativno stabilne definicije zaposlitve vse to spreminja. Prihajamo namreč v ero nove paradigme dela in ustvarjanja dohodka.
 
Če je do sedaj velika večina ljudi svoje dohodke pridobivala iz redne zaposlitve, bo v prihodnje večina dohodke pridobivala iz fleksibilnih oblik sodelovanja z naročniki »dela« oz. storitev. Trend je močan, vztrajnostni moment pa se napaja iz relativizacije pojmov socialna varnost, zaposlitev, pokojninski sistem, podjetništvo in še česa. 
 
Seveda je k temu ogromen delež prispeval tudi internet, ki s svojo vseprisotnostjo na glavo obrača tudi vidike delovnega področja – npr. tradicionalna razmišljanja o tem kdaj, kje in kako se delo opravlja. Današnja tehnologija seveda omogoča način dela - kadarkoli, kjerkoli in z uporabo kolaborantovih orodij tudi vse-povezan način dela. 
 
Socialna varnost je postala nekaj nejasnega in nedefiniranega. V velikih, sindikalno nadziranih, poslovnih sistemih je še nekako jasni, da je minimum socialne varnosti minimalna plača z vsemi dodatki, ki zaposlenim pripadajo. Če pa upoštevamo SP-jizacijo, ko osebe (sicer zakonsko nedovoljeno), delajo za naročnika pod pogoji, ki nikakor ne omogočajo življenja nad pragom revščine; če upoštevamo slabe pogoje za mlade družine (npr. stanovanjska vprašanja) in če pomislimo na četo previsoko kvalificiranih mladih družboslovcev in drugih nezaposljivih skupin, postane socialna varnost zgolj politična demagogija. 
 
Delodajalci bi morali za svoje poslovne procese imeti opredeljena oz. sistematizirana delovna mesta, saj se večina posla seveda ne da opraviti brez sistematiziranih delovnih mest. Na tovrstna delovna mesta naj bi nastopali, ob opravljeni preizkusni dobi, delavci – in njihove pogodbe naj bi bile za nedoločen čas. Realnost je daleč od tega – ogromno je zaposlitev za določen čas, podjemnih pogodb, individualnih pogodb itd. Zaposlitev ni več, kar je bila. 
 
In ko bi že delali dolgoročno pri nekem delodajalcu, se po desetletjih namenjanja približno 20% celotnega stroška naše plače za pokojnino vprašamo, koliko dohodka bomo na starost imeli. Razume se, da je solidarnostni sistem zastavljen drugače in se ne ozira na to, koliko smo kvantitativno vplačali in koliko k temu doprinese še obrestno-obrestni račun neke zelo varne naložbe. Vendar če se pokojninski sistem ne ozira na to, pa se mnogi – predvsem mladi – še kako. Reakcija večine teh je ob omembi pokojnine zamah z roko in pripomba v smeri »saj ne bomo nikoli šli v penzijo« ali pa –»pokojnin itak ne bomo imeli skoraj nič«. Zato se tudi večina odloča, da je bolj racionalno vplačevati v te namene minimalno, kolikor pač je nujno. 
 
Bo že držalo tudi, da so mala in srednje velika podjetja gonilo inovativnosti in tudi družbenih sprememb. Ravno zato je bila tudi na tako evforičen način tudi vzpostavljena shema spodbujanja podjetništva, subvencij za samozaposlitev, ukrepi podjetniških skladov itd. Vsekakor verjamem, da se tudi s tovrstnimi načini lahko pomaga kakšnemu podjetno-mislečem posamezniku, da skoči v vode podjetništva, zaštarta svoj posel, začne delati tisto, kar ga zares veseli oz. v čem je zares dober. Problem nastane, ko s temi ukrepi spodbudimo še mnogo tistih, katerih ideja pa mogoče ni bila tako dodelana in unikatna, ali pa kasneje ne zmorejo razviti posla. 
 
Vse napisano je nekakšna utemeljitev tega, da so nadaljnje spremembe na področju zaposlovanja vsekakor na mestu in realnost trga dela. To nikakor ni nujno slabo ali narobe – bodo pa regulatorji na več nivojih morali vse te dejavnike temeljito proučiti in začeti s politikami, ki bodo različne problematične vidike ustrezno obravnavale.